Pojdi na vsebino

Beg

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Hyder Beg Khan

Beg (turško bey, vodja,[a] (zapisuje se tudi kot Baig, Bayg, Beigh, Beig, Bek, Baeg, Begh, Beg ali Beğ) je turški naziv za poglavarja ter kraljevi oziroma aristokratski naslov, ki se je tradicionalno uporabljal za posameznike s posebnimi sorodstvenimi vezmi z voditelji ali vladarji območij različnih velikosti v številnih turških kraljestvih, emiratih, sultanatih in imperijih v Srednji Aziji, Južni Aziji, Jugovzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu – na primer pri Osmanih, Timuridih ali v različnih kanatih in emiratih Srednje Azije in Evrazijske stepe. Ženska ustreznica tega naziva je bila begum. Regije ali province, v katerih so vladali begi oziroma s katerimi so upravljali, so se imenovale bejlik; ta izraz približno ustreza pojmoma guvernat ali regija (in je v Evropi – glede na velikost in pomen bejlika – primerljiv z grofijo, vojvodino, nadvojvodino ali kneževino). Vendar pa se je natančen obseg pooblastil, dodeljenih begom, od države do države razlikoval; tako ni obstajal enoten sistem, ki bi se strogo uporabljal v vseh državah in bi natančno določal moč ter ugled, povezana s tem nazivom.

Danes se beseda še vedno uradno uporablja kot vljudnostni naziv za moške, podobno kot se v angleščini uporabljata naziva »sir« in »mister« (gospod). Poleg tega je široko razširjena v poimenovalnih navadah v Srednji Aziji, zlasti v državah, kot so Uzbekistan, Kazahstan in Kirgizistan. Zanimivo je, da etnično poimenovanje »Uzbeki« izhaja iz imena Uzbeg kana (kan Öz Beg) iz Zlate horde, kar je primer uporabe te besede v osebnih imenih in celo v imenih celotnih etničnih skupin. Na splošno velja pravilo, da se ta častni naziv uporablja ob osebnem imenu in ne ob priimku.

Pokrajina, provinca ali vilajet (turško vilâyet), kateri je vladal beg, se je imenovala beylik, kar približno ustreza emiratu ali kneževini.

Naslov beg so imeli tudi prvi trije vladarji Osmanskega cesarstva. Prvi vladar, ki je od kairskega kalifa leta 1383 dobil pravico do naslova sultan, je bil Murat I. (1359-1389). Od takrat dalje se je naslov beg uporabljal za guvernerja vilajeta (province). V 15. stoletju je postala državna uprava bolj ohlapna in naslov bega so dobili tudi guvernerji nekaterih mest, na primer Burse in Edirne, v Tuniziji pa so naziv beg kasneje uporabljali celo državni vladarji.

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Beseda je v slovenščino prešla iz turške besede bey,[3]. Njena staroturška sorodna oblika je beg,[4] ki se – v obliki bäg – omenja že v orhonskih napisih iz 8. stoletja n. št. in se običajno prevaja kot »plemenski vodja«.[5][6] O dejanskem izvoru besede še vedno potekajo razprave, čeprav prevladuje mnenje, da gre za izposojenko v staroturščini.[7] Ta turška beseda velja za izposojenko iz kakega iranskega jezika.[8][6] Vendar pa je nemški turkolog Gerhard Doerfer ocenil, da je izpeljava iz iranskega jezika sicer na videz privlačna, a precej negotova, ter opozoril na možnost, da je beseda izvorno turška. Raziskovalci so predlagali dve glavni etimološki razlagi:

  1. srednjeperzijski naziv bag (tudi baγ ali βaγ, staroiransko baga; prim. sanskrtsko भग / bhaga), ki pomeni »gospod« in »gospodar«. Peter Golden besedo prek sogdijske oblike bġy izpeljuje iz istega iranskega korena.[9] Vsi srednjeiranski jeziki so ohranili oblike, izpeljane iz korena baga- v pomenu 'bog': srednjeperzijsko bay (mn. bayān, baʾān), partsko baγ, baktrijsko bago, sogdijsko βγ-]; te oblike so se uporabljale tudi kot častni nazivi kraljev in drugih visokih dostojanstvenikov v pomenu »gospod«.[10] Iranska beseda bāy (prek povezave s staroindijskim samostalnikom bhāgá – »imetje, delež«[11][6]) je dala danes zastarelo turško besedo bay (bogat); primerjaj mongolsko Bayan.
  2. kitajski naziv po (mandarinsko bó (伯); zgodovinska izgovorjava pak ali perjk, kot jo je rekonstruiral Edwin Pulleyblank), ki pomeni starejšega brata ali fevdalnega gospoda.[5]

Uporabljali so jo tudi Ujguri. Turkijskim begom v regiji Altišahr je omogočala ohranitev prejšnjega statusa; območju so za dinastijo Čing vladali kot uradniki.[12][13][14][15] Visoki begi so se smeli nazivati ​​z nazivom beg.[16]

Turški begi

[uredi | uredi kodo]

Lucy Mary Jane Garnett je v delu Turkish Life in Town and Country (Turško življenje v mestu in na podeželju) iz leta 1904 zapisala, da so lahko naziv »beg« pridobili »ugledne osebnosti in njihovi sinovi« ter »visoki vladni uradniki«; šlo je za enega od dveh »zgolj konvencionalnih nazivov, ki sta bila tako nedoločna, kot je danes [v Združenem kraljestvu] postal naš 'Esquire'«.[17]

Turške republikanske oblasti so ta naziv ukinile v 1930-ih.[18]

Nazivi beg (bey), baig ali begum, begzada in uč-bej (uç bey) veljajo za primerljive z evropskim plemiškim nazivom vikont, medtem ko se sandžak-begi in atabegi v kontekstu evropskega plemstva štejejo za enakovredne grofom.[19][20]

Begi drugod

[uredi | uredi kodo]

Naziv beg (arabsko بيه egipčanskoarabsko: [beː]) se je v Severni Afriki, vključno z Egiptom, imenoval tudi beyk ali bek (بيك) – iz bejg (بيـگ).[21][22][23] Beg je lahko opravljal podobno funkcijo v arabskih državah, ki so se odcepile od Visoke porte, na primer v Egiptu in Sudanu pod dinastijo Mohameda Alija; tam je bil to čin pod pašem (po letu 1922 razdeljen na dva razreda) in vljudnostni naziv za pašinega sina.

Že precej prej je bil naziv dejanskega vladarja v severnoafriških barberskih državah (t. i. regentstvih) »beg« (primerjaj z nazivom *dej*). Zlasti v Tunisu[24] je dinastija Huseinidov uporabljala celo vrsto nazivov in titul, vključno z nazivom beg:

  • Sam naziv beg je bil del vladarjevega teritorialnega naziva, uporabljali pa so ga tudi vsi moški člani družine (podobno kot naziv sultan v osmanski dinastiji).
  • Bey al-Kursi (»bej prestola«) – izraz, enakovreden vladajočemu knezu.
  • Bey al-Mahalla ('beg tabora') – naziv za naslednjega najvišjega člana begovske družine za vladajočim begom, torej za prestolonaslednika. Bey al-Taula ('beg za mizo') je bil naziv domnevnega naslednika – najstarejšega *princa iz begovske družine –, ki je imel prednostni položaj takoj za beyem al-mahallo.

Bejlerbeji (ali beglerbeg) oziroma »gospodar gospodarjev« je bil upravni naziv, ki so ga uradno nosili vladar Alžira ter vladarji delov Balkana v svoji funkciji osmanskih generalnih guvernerjev znotraj Osmanskega cesarstva; ta naziv se je uporabljal tudi v safavidskem cesarstvu.

Naziv »beg« (Bey) je v zatonu Osmanskega cesarstva osmanski sultan podelil tudi Oloyeju Mohamedu Šiti, afriškemu trgovskemu mogotcu iz ljudstva Joruba, ki je deloval kot eden vodilnih predstavnikov muslimanske skupnosti v kraljestvu Lagos. Kasneje sta on in njegovo potomstvo v Nigeriji postala znana pod dvojnim priimkom Šita-Beg; ta tradicija se je prek njunih neposrednih potomcev ohranila vse do danes.

V osmanskem obdobju so si vladarji polavtonomnega polotoka Mani nadeli naziv beg (grško beis / μπέης); tako je bil na primer Petros Mavromichalis znan kot Petrobeg.

Nekateri drugi begi so doživeli, da se je njihov bejlik (ozemlje pod oblastjo bega) razvil v samostojno državo, na primer:

  • v Qusantini (francosko Constantine), osmanskem okrožju, ki je bilo od leta 1525 podrejeno alžirskemu regentstvu (svoje bege je imelo od leta 1567), je zadnji nosilec naziva, Ahmed Beg ben Mohamed Chérif (rojen ok. 1784, na položaju 1826–1848, umrl 1850), obdržal svoj položaj tako takrat, ko je lokalno prebivalstvo Kabilov leta 1826 razglasilo neodvisnost, kot tudi po tem, ko je ozemlje 13. oktobra 1837 osvojila Francija – vse do vključitve v Alžirijo leta 1848.

Naziv beg (ali njegove različice) se je uporabljal tudi kot aristokratski naziv v različnih turških državah; tako je na primer v tatarskem Kazanskem kanatu obstajal naziv *bäk za vladarja bejlika, imenovanega bäklek. V uzbeških državah – Hivskem kanatu, Buharskem emiratu in Kokandskem kanatu – so naziv »beg« uporabljali za upravitelje lokalnih enot, imenovanih »bekliki« oziroma province. Balkarski knezi v visokogorju severnega Kavkaza so bili znani kot taubiy (ali taubey), kar pomeni »gorski poglavar«.

Včasih je bil beg teritorialni vazal znotraj kanata, kot na primer v vsakem od treh »džuzov« (plemenskih zvez) pod oblastjo kazaškega kana.

Različice naziva, kot so Beg, Baig ali Bai, se še danes uporabljajo kot priimki ali deli imen v Južni in Srednji Aziji ter na Balkanu. Pri imenih s slovanskim vplivom se pojavlja v povezavi s slovanskimi priponami -ov, -ović ali -ev, ki pomenijo »sin« (na primer pri Bakirju in Aliji Izetbegoviću ter Abaju Kunanbajevu).

Ta naziv kot častni naziv uporabljajo tudi člani gibanj Moorish Science Temple of America in Moorish Orthodox Church.

Beseda »beg« se pogovorno uporablja tudi v delih Indije, kjer govorijo urdujščino; njena raba je podobna izrazom za »moškega« ali »fanta«. V agresivnem kontekstu pa gre za žaljiv izraz.

Madžarska beseda bő izvira iz stare turške izposojenke, sorodne osmanskemu nazivu beg; v stari madžarščini je pomenila 'vodja klana'. Pozneje je kot pridevnik dobila pomen 'bogat'. Danes pomeni 'obilen' ali 'ohlapen' (pri oblačilih).[25]

V armenskih melikatih v Gorskem Karabahu so mlajše brate in sinove melikov (lokalnih vladarjev) naslavljali z nazivom »bek«, ki so ga dodali za njihovim osebnim imenom.[26]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ osmansko بك, latinizirano: beğ, turško bey, azerbajdžansko bəy, turkmensko beg, uzbeško бек, kurdsko بەگ, latinizirano: beg, kazaško би/бек, kirgiško бий/бек, tatarsko бәк, latinizirano: bäk, šorsko пий/пек, albansko beu/bej, hrvaško beg, srbsko beg, perzijsko بیگ, latinizirano: beyg/beig, urdujsko بیگ, latinizirano: beg/baig,[1][2] tadžiško бек, arabsko بيه, بك, latinizirano: bēh, bek

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Meaning of the name Baig«. Wisdom Library. Pridobljeno 20. maja 2026.
  2. ↑ »Baig Meaning in Urdu«. UrduPoint. Pridobljeno 20. maja 2026.
  3. ↑ »Bey«. Merriam-Webster. Pridobljeno 22. marca 2008.
  4. ↑ »Bey«. The American Heritage Dictionary of the English Language. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. marca 2008. Pridobljeno 22. marca 2008.
  5. 1 2 »Beg«. Encyclopædia Iranica. Pridobljeno 7. maja 2011.
  6. 1 2 3 »Baga«. Encyclopædia Iranica. Pridobljeno 22. avgusta 2011.
  7. ↑ "Bey" in Nişanyan Dictionary
  8. ↑ Alemko Gluhak (1993), Hrvatski etimološki rječnik, August Cesarec: Zagreb, pp. 123–124
  9. ↑ P. Golden, "Turks and Iranians: An historical sketch", in S. Agcagül/V. Karam/L. Johanson/C. Bulut, Turkic-Iranian Contact Areas: Historical and Linguistic Aspects, Harrassowit, 2006, p. 19ff
  10. ↑ Daryaee, Touraj (2010), »Ardashir and the Sasanian's Rise to Power« (PDF), Anabasis: Studia Classica et Orientalia, vol. 1, str. 239, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. marca 2016, pridobljeno 24. aprila 2015
  11. ↑ Eilers, Wilhelm (22. avgust 2011). »Bāḡ«. Encyclopaedia Iranica, Online Edition. Pridobljeno 23. aprila 2015.
  12. ↑ Rudelson, Justin Jon; Rudelson, Justin Ben-Adam (1997). Oasis Identities: Uyghur Nationalism Along China's Silk Road (illustrated izd.). Columbia University Press. str. 31. ISBN 0231107862. Pridobljeno 24. aprila 2014.
  13. ↑ Clarke, Michael E. (2011). Xinjiang and China's Rise in Central Asia – A History. Taylor & Francis. str. 20. ISBN 978-1136827068. Pridobljeno 10. marca 2014.
  14. ↑ Millward, James A. (2007). Eurasian Crossroads: A History of Xinjiang (illustrated izd.). Columbia University Press. str. 101. ISBN 978-0231139243. Pridobljeno 10. marca 2014.
  15. ↑ Crossley, Pamela Kyle; Siu, Helen F.; Sutton, Donald S., ur. (2006). Empire at the Margins: Culture, Ethnicity, and Frontier in Early Modern China. Studies on China. Vol. 28 (illustrated izd.). University of California Press. str. 121. ISBN 0520230159. Pridobljeno 10. marca 2014.
  16. ↑ James A. Millward (1998). Beyond the pass: economy, ethnicity, and empire in Qing Central Asia, 1759-1864. Stanford University Press. str. 204. ISBN 0-8047-2933-6. Pridobljeno 28. novembra 2010.
  17. ↑ Lucy Garnett. Turkish Life in Town and Country. G. P. Putnam's Sons, 1904. p. 5.
  18. ↑ Shaw, Stanford J. and Ezel Kural Shaw. History of the Ottoman Empire and Modern Turkey (Volume II). Cambridge University Press, 27 May 1977. ISBN 0521291666, 9780521291668. p. 386.
  19. ↑ Imperial, royal and noble ranks Wikipedia Page
  20. ↑ Imperial, royal, noble, gentry and chivalric ranks in West, Central, South Asia and North AfricaTemplate
  21. ↑ Marcel, Jean Joseph (1837). Vocabulaire français-arabe des dialectes vulgaires africains: d'Alger, de Tunis, de Marok, et d'Égypte (v francoščini). C. Hingray. str. 90. بيك beyk, bey.
  22. ↑ Jomard, Edme-François (1826). Description de l'Egypte (v francoščini). C. L. F. Panckoucke. str. 475. Le mot sangiaq est un nom de dignité, synonyme de celui de bey (beyk بيك, ou, suivant l'orthographe de la prononciation turques, beyg بيـگ). Summary: sanjaq-bey ≈ bey = beyk = beyg.
  23. ↑ Journal asiatique (v francoščini). 1854. str. 484. Le titre de beg بيـگ (prononcé bey) ou bek بيى, qui, en Barbie est écrit et prononcé bâï بك est proprement un mot turc.
  24. ↑ »Private Drawing Room, I, Kasr-el-Said, Tunisia«. World Digital Library. 1899. Pridobljeno 2. marca 2013.[mrtva povezava]
  25. ↑ Tótfalusi, István (2005). »bő«. Magyar Etimológiai Szótár. Budapest: Arcanum. Pridobljeno 2. julija 2024.
  26. ↑ Hewsen, Robert H. (1972). »The Meliks of Eastern Armenia: A Preliminary Study«. Revue des Études Arméniennes. Nouvelle série. IX: 298.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Beg&oldid=6750333«